24 metrov / novice noči

Hja... Stara težava, ki jo posedujem. Ni se mi uspelo naučiti ene preklete zgodovine nove Evrope; kot da bi bila stvar preveč simpl za mojo izprijeno glavo :?
Urgentno razčistiti zadeve sam s sabo, kajti invazija za biti je datirana 8.septembra. Toliko o treznosti... Odgovoren do sebe je bit težje kot odgovoren do vseh ostalih(poketepok?!). Moja rit je trenutno polna biksranja: prepoznavam svoje neodgovorno ponašanje tičoč se dane teme, ki se je ponovila že drugič in čas je, da naredim poteze primerne tej ugotovitvi: grem v knjižnico po knjigo!

Ob 12:30 grem na radio, potem me čaka ponovitev za drugi izpit za katerega študij je štimal dostojno in ga pričakujem opravljenega.

Danes se bom, malo, kazensko maltretiral in si bom skušal omejevat misel nanjo... Odlaufal kakšnih osem kilometrov, iz čiste jeze do samega sebe... Mogoče bom celo Bacha poslušal!

Gospa Soseda se je spokojno sprehodila po stopnicah, nebo je polno žvrgolečih pikic; in medtem ko razmišljam kaj je bolj plastično, golob ali nadstrešek po katerem le-ta stopiclja, prebiram nekaj o reifikaciji...

O normalnem, ki predpostavlja nenormalno.

Četudi se ne ve natančnega odgovora, pa v celoti zadošča že zavest o vprašanju. Hrbtenica ni zato, da jo upogibamo; kot tudi kolena niso, da na njih klečimo – lahko pa hodimo pokonci z jasno, artikulirano mislijo…

MAR MIRNO SPIŠ EVROPEJEC?

OKROGLA MIZA V KLUBU CANKARJEVEGA DOMA

V petek, 5. junija 2009, ob 19. uri.

Javljamo se iz neposredne bližine vazalsko brbotajočega kotla kravjih kupčij. Dvigujemo pogled … Kolektivne sanje – bodo. Črni biseri – bodo. Tovarišica z nageljnom – bo. Tovariš knjigovodja − bo. Metafora − bo. Varčevanje z energijo − bo. Čokoladni preliv − bo. Zgodovinski spomin − bo. Splošna katastrofa − bo. Kompromis z upognjeno hrbtenico − bo. Dom kulture − bo. Olimpijski sneg − bo. Brezpogojne kapitulacije − ne bo. Dovolj je.

Kako sploh lahko ponovno in pravzaprav tako hitro iz enega
enoumja, socialrealističnega, zapademo, preskočimo, zablodimo
v drugo, enoumje »evrofilije«, evroideologije ali evrorežima?
Enoumje je v resnici po definiciji le eno, gre za različne
pojavne vsebine, ki pa delujejo na istih principih dominacije in
izključevanja. Še posebej, ko smo se v naših krajih nedolgo tega
uprli in osvobodili enega režima in diktata; in glej, že takoj ga
zamenjamo z drugim!

Elena Pečarič v EUtropiji

Kako se je torej moglo zgoditi, da je v tako neenakem boju
zmagal David proti stokrat močnejšemu Goljatu? Kako je
lahko prepričljiva javnomnenjska večina v šestih mesecih
docela splahnela in so nasprotniki dobili prepričljivih 55 % v
Franciji in 63 % na Nizozemskem? Je množice popadla nenadna
zaslepljenost? So se pustile naplahtati populizmu in demagogiji,
so privreli na dan nacionalistični egoizmi?
Dejansko se je zgodilo prav nasprotno.

Mladen Dolar v predgovoru k EUtropiji

Ljudski volji bodo jadra razpeli Elena Pečarič, Mladen Dolar, Jože Mencinger, Ervin Hladnik Milharčič in Slavoj Žižek.

Kdaj natanko? V petek, 5. junija 2009, ob 19. uri. Kje le? V Klubu Cankarjevega doma.

Trditve v okornih določbah bo za iskanje minljivega bistva menjala Tjaša Koprivec.
V pričakovanju revolucije vam želimo miren sen.

O razmerjih dandanes...

Vsi bi radi bili nekdo, nihče pa nima volje biti on sam/ona sama.

FHŠ sem jaz

"...Univerza ne sme biti prostor familiarnosti, zaupanja in zasebnih zmenkarij!

Javna razprava ni namenjena reševanju nekakšnih konfliktov interesov z
Institucijo Fakulteto. Niti nisem poslovni partner ali klient Fakultete. Sem
del inštitucije kot študent in zato moram zahtevati, da je slednja prostor,
znotraj katerega bom lahko nastopal politično brez pritiskov "zasebnih
usklajevalnih pogovorov" in pofukanih packov, ki bi mi za to srali po glavi
ter me zmerjali z anarhistki in otročaji. Ne želim, da mi inštitucija FHŠ ponuja neko jebeno partnerstvo, ker z njo ne
poslujem, niti se ne pogajam. Ne želim, da me dekanja zagovarja, ker sem se
jebeno sposoben zagovarjati sam. Ne želim pomoči ali spodbude, ki sem jo
dosedaj potreboval le za znosnejšo situacijo okoli premnogih stvari, ki mi
pripadajo, ampak zahtevam prostor, v katerem bodo slednje samoumevne! Ne
želim, da dekanja verjame v mojo "humanistično zrelost in poglobljenost",
temveč zahtevam, da jo privzame! Ne želim, da dozdevni krmarji inštitucije
slepomišijo ter gradijo na zaupanju ter jebenih točkah zvestobe, marveč
zahtevam transparentno akademsko polje, odprto za kritično razpravo!

Inštitucija Fakulteta za humanistične študije ni moj nasprotnik, Fakulteta
za humanistične študije sem jaz!"

podpis k kolegu

IDEALIZEM STRIKES AGAIN!

Državljani, državljanke, komilitoni, komilitonke,
27. aprila bo poteklo že 68 let od ustanovitve osvobodilne fronte v Ljubljani, ko je bil izrečen jasen, odločen in nepreklicen NE! sleherni obliki fašizma in nacionalsocializma.
Danes, ko spomin na strahotne razsežnosti naci-fašističnega nasilja počasi izginja, se državljani in državljanke zavedamo ponovnega dviga najrazličnejših novodobnih oblik diskriminacij in totalitarizmov.
Tako kot je naci-fašistični stroj omogočal teptanje Judov, Romov, Slovanov in drugih ljudi , ki so stremeli k svobodi, enakopravnosti in pravičnosti, tako danes diktatura neoliberalnega kapitala, vsakokratni, vladajoči, oblastni strukturi, ne glede na njeno politično pripadnost, omogoča podobne kršitve temeljnih človekovih pravic in njegovega dostojanstva.
Naši sodržavljani in sodržavljanke sorodniki, sosedje, znanci, sodelavci , prijatelji in tisti, ki jih sploh ne opazimo, so zaničevani in odrinjeni na obrobje družbe.
So: reveži, berači, brezdomci, muslimani, judje, romi, izbrisani, »čefurji«, tujci, isto spolno usmerjeni, hendikepirani, brezposelni, bolni, delavci, mladi, študenti, upokojenci ...
Ali: klošarji, šiptarji, čefurji, lejzbike, pedri, invalidi, duševno moteni, tisti na socialni podpori, penzionisti, mladina ...

»Smrt diktaturi kapitala – enakopravnost in svobodo vsem ljudem!«

»Pa tudi za to, da svet, ki ga zapuščamo, ne bi bil slabči kakor takrrat, ko smo se rodili.« (R. Močnik)






"Najprej so prišli po komuniste - nisem protestiral, saj nisem bil komunist. Potem so prišli po Jude - nisem protestiral, saj nisem bil Jud. Potem so prišli po katoličane - nisem protestiral, saj sem bil protestant. Potem so prišli po sindikaliste - nisem protestiral, saj nisem bil sindikalist. Potem so prišli pome. In nikogar več ni bilo, da bi protestiral."
(Martin Niemöller)